Oblike, reducirane do bistva, nam s svojo izciščenostjo predstavljajo srž umetnikovega pogleda na svet okoli sebe z njemu lastno občutljivostjo in kljub zgoščenosti ustvarijo spoznavno sliko upodobljene krajine. Kajti krajina je od vedno bila predmet Švarovega slikarskega interesa pa naj je skozi njo opisal svoj pogled na okolje ali pa lastna čustva uklenjena v svet barv in oblik.

Sergij Cesar, 1996.

Švara je prišel v Srednjo Ameriko v polovici 80-ih let. V sebi je nosil slikarsko shemo, izhajajočo iz tržaškega prostora in podnebja, ki je predstavljala sožitje strogih geometrijskih oblik z barvno nežnostjo. Stik s tamkajšnjim popolnoma drugačnim svetom mu je ponudil več možnosti: razbitja statičnosti svojega opazovanja, uporabe bogatejše barvne palete in za njega novih, solarnih oblik ter nenadnih barvnih bliščev, prava značilnost lokalne radodarne in stalno se spreminjajoče narave. Umetnik je tako prenehal s podajanjem kompozicij v primarnih ritmih. Barve sedaj nanaša na platno popolnoma svobodno ali pa v notranjosti fragmentarnih oblik. Barvna polja prosto in plodno plujejo na površju medtem ko se iz magmatične globine stalno oblikujejo podobe že osvobojene od prejšnje ritualne strogosti. Švara je torej ponovno odkril vrednote snovi, čar zemlje in oblik, katere postavlja v dvodimenzionalen prostor kot otoke, eterični izraz naravne materije, ki se pojavlja in širi močna in trdna čeprav še diši na prejšnji, daljni in popolnoma drugačen svet. Njegove zadnje stvaritve torej predstavljajo strogo destilacijo svoje osebnosti na poti iskanja uravnovešenosti med nadrealističnim klicom in vidnostjo; ekspresijo "brezobličnosti" ki si jo lahko predstavljamo v obliki daljnih in tujih duhov ki prinašajo na platno, od zgoraj navzdol, že pozabljene snovi.

Carlo Milic, 1992

Kar nas prizadene v umetniški poti Deziderija Švare je vzorna evolucijska skladnost ki mu dovoljuje prepričujoč in postopen prehod iz začetnega figurativnega slikarstva do sedanjega izražanja, zgrajenega na uravnovešeni in preštudirani redukciji motivov ki vendar ostanejo prepoznavni. Bodisi v poskusih prvega obdobja kot v prehodnih trenutkih, zavestno bolj materično označenih del, kot tudi v zadnjih stvaritvah, umetnik nadaljuje iskanje sintetičnega in liričnega ravnotežja med obliko in barvo. Vse to nam dokazuje da je Švara dosegel vidne in popolnoma avtonomne rezultate, tudi v stvaritvah katerih opora za branje niso le racionalnost geometrije ali poetika navdiha. Večna dihotomija slikarstva stalno ponuja svoja stroga pravila, ki vendar za Deziderija Švara nikoli ne postanejo obvezujoča in nikoli ga ne uspejo ukleniti v serijske, ponavljajoče sheme. Njegov lirični navdih ga vodi v vedno nova, zelo enostavna in pristna izhodišča kjer se prepušča barvni skladnosti, tako znotraj kot izven oblik, ki jih postavlja v prostor brez druge utemeljitve kot tiste, zelo plemenite, da same obstajajo. Če se nekoliko poglobimo v Švarov svet opazimo da je bila ta značilnost prisotna in točno izražena že v njegovem prejšnjem tihem, začaranem svetu marin in pokrajin. Z znanjem, brez intelektualnih pretvez in alibijev, se umetnik prepušča sigurnosti ki jo doživlja kot bistveno vrednoto estetske harmonije in jo postavlja kot paradigma notranjega in ekzistencialističnega ravnotežja, cilj in želja vsakega človeka.

Claudio H. Martelli, 1998

Slikarstvo Deziderija Švare je epopeja življenja: iskrena, neposredna in intimistična. Avtorjevo samoizpovedovanje je skrito v barvno magmo, v svetlobni opoj, v pripovedne elemente, v ploskve in biva v samemem prostoru slikovnega polja. Vsebinski navdihi so le impulz za izražanje najbolj osebnih doživetij, občutij, za pisanje misli, za razpiranja stanj duha. Spreminjajo se v nosilca osebne izpovednosti in tako je pripovednost postavljena šele v drugi plan. Celoten opus pa preplavlja bogastvo simbolnih pomenov: avtorjevih, subjektivnih in onih drugih, občih, sedaj je latentno, posredno prisotnih, nato pa povsem jasnih, razkritih, objektiviziranih v zakodirano znakovno govorico. Slikarstvo Deziderija Švare se spreminja in je prehodilo pravo evolucijsko pot, a temeljne smernice so ostale nespremenjene. V njih se kaže avtorjev zavezujoč odnos do vzpostavitve nežnega, subtilnega stanja, do pričaranja harmonične uglašenosti in do ustvarjalnega hrepenenja po vstopanju v prostorsko dimenzijo. Da, prav to so tisti elementi, ki v slikarjevih delih poudarjajo simboličnost¸ ter kot taki odločajo in prinašajo notranjo vsebino motiva. Od začetkov svojega zavedanja se Švara spominja pogleda na morje, ki ga je pozneje v nizu varjacij prenesel na slikovno polje. Tokrat pa kot trenutek noči, jutra, dneva in večera. Vsem je skupen morski horizont in tistih nekaj stiliziranih in na na bistvo reduciranih elementov izbrane vedute. Avtor jih artikulira v bele barvne lise in v poenostavljeno obliko sončeve krogle ter jih premišljeno umešča na slikovno polje in s tem pripomore h kompozicijski odprtosti in umirjenosti. Obzornica se spreminja v ločnico, ki z morske gladine vodi v obzorja duha. Hipni izsek iz nekega naravnega časovnega krogotoka pa odločilno vzpostavlja, interpretira in pojasnuje barvna atmosfera. Na kolorističnih temeljih ni izražena le zunanja podoba, ampak se z njimi radozeva, projicira tudi slikarjev notranji, duhovni smoter. Likovni zapis se spremeni v harmonično ubrano celoto. Odličen kolorist je bil takrat v uporabi barv asketski, saj bi v njeni balastnosti potonila globlja vsebina, pa vendar je njegov izostren in pretanjen hedonistični občutek za barve prišel do izraza v razpiranju in stopnjevanju bogate tonalitete in iskanju nians primarnega imenovalca. V sicer minimalističnih motivnih rešitvah slikar nenehno potuje k svetlobi, ki je tam zadaj. Lovi jo torej na podoben način, kot ga je poznalo in uporabljalo baročno slikarstvo. In z njo vstopa iz sfer realnega v neskončna prostranstva imaginarnega in mističnega. Slikar ponovno izrazito začuti mater Zemlje. O tem pričajo slike ki so oblikovane s pomočjo barvnih pigmentov in zemeljske snovnosti. Ta sicer ni material s slikarskim značajem, kljub temu pa je nosilka slikarjevega izraza. V njena nedrja je položeno seme slikarjeve ideje, v njej išče objektivizacijo za od suše razspokana kraška tla, koncipirana v krog asociira na vrtačo, pa tudi jasno govori o simbolnih danosti tega elementarnega znakovnega znamenja, kar prinaša vsebinski namig na prapok, na nekaj božanskega, na moč, predvsem pa na vir in izvir življenja. Ob tem je prisotna tudi logika gibanja porajanje in umiranje v povsem narativni luči. Slikarjev prostor se v tem ciklu spremeni v površino, v strukturalni naglas, frakturno pester, taktilno dražesten, s svojimi porami in razpokami pa tudi razgaljen v notranjo strukturo. Tudi tretji razstavni sklop, imenovan znamenja, kaže na iskanje korenin, a ko slikar vsrkava njihov življenski sok, se zopet izraziteje dotakne simbolizma, ki sicer predstavlja njegovo nedavno keativno prioriteto in jasno usmeritev v duhovni svet. Dotika se historičnega spomina, posega po kulturnih temeljih, dokazuje našo prisotnost, hkrati pa mu glagolske pismenke ponujajo likovnoproblemski izziv v okviru grafičnega izraza. Kot bi Deziderij Švara slikal eno samo sliko življenja. V njej sicer odslikava njegovo podobo, a ne z eno samo, temveč z vsem bogatim opusom slik, v katerih se prizori kot kadri na filmskem traku sestavljajo v celoto. V celoto iskanj, nadgrajevanj, dozorevanj. Ustvarjalno se sprehaja od morja do zemlje in od tam do znamenja. In vselej teži k duhovnemu. Zato so takšna tudi njegova znamenje časa, tistega, ki ga obuja ali pa doživlja ter nato snuje v likovne zgodbe. Z metaforami in simboli daje moč svojemu slikarstvu, presega motiv in povečuje njegovo izpovednost.

Anamarija Stibilj Šajn, 2006